Celia Cruz, rojena 21. oktobra 1925 (ali 1924) v Santos Suarezu v Havani na Kubi, je postala nesporna kraljica salse pred svojo smrtjo 16. julija 2003 v Fort Leeju v New Jerseyju. Zanimivo je, da je razlog, da je datum njenega rojstva naveden kot 1924 in 1925, ta, da je bila Cruzova zelo skrivnostna glede njene starosti in obstaja nekaj polemik glede točnega datuma.
Zaščitni znak Celie Cruz "Azucar!" — kar pomeni sladkor — je bistvo šale, ki jo je pogosto pripovedovala na svojih nastopih; po nekaj letih je lahko samo hodila na oder in vzklikala besedo in občinstvo je bruhnilo od aplavza.
Gledanje nastopa Celie Cruz ne pušča nobenega dvoma, da je to ženska v svojem naravnem elementu. Ali nista bila rumba in mambo narejena za to, da bi Cruz pel? Če želite spoznati, kako izjemna je bila Celia Cruz, morate stopiti korak nazaj in pomisliti, kako malo žensk je v salsi – stavim, da potrebuješ samo eno roko, da jih prešteješ!
Cruz je bila prva ženska mega zvezda salsa. Vse do danes ostaja najpomembnejša in najvplivnejša ženska ne samo salse, ampak tudi afrokubanske glasbe nasploh.
Zgodnji dnevi in La Sonora Matancera
Celia Cruz se je rodila kot Ursula Hilaria Celia Caridad Cruz Alfonso v Havani, drugi od 4 otrok, vendar je odraščala s 14 drugimi otroki v gospodinjstvu. Prepevati je začela že zgodaj, zmagovala na glasbenih tekmovanjih in majhnih nagradah, kjer je pogosto pripovedovala zgodbo o svojem prvem paru čevljev, ki ji jih je kupil turist, za katerega je pela.
Njen velik preboj je prišel, ko je postala glavna vokalistka Sonora Matancera, ugledne tropske skupine svojega časa. Ni bila uspešnica, toda vodja skupine Rogelio Martinez je ostal trdno v svojem prepričanju v Cruza, tudi potem ko so se vodje plošč pritoževali, da ženska, ki poje ta slog glasbe, ne bo prodala.
Sčasoma sta Cruz in kasnejša zgoščenka postala velik uspeh in s skupino je gostovala na turneji skozi petdeseta leta prejšnjega stoletja, preden se je nekje okoli konca petdesetih let emigrirala v Združene države.
Življenje v Združenih državah Amerike in Fania leta
Leta 1959 se je Sonora Matancera skupaj s Cruzom odpravila na turnejo v Mehiko. Castro je bil takrat na oblasti po kubanski revoluciji in glasbeniki, namesto da bi se vrnili v Havano, so po turneji odšli v ZDA. Cruz je leta 1961 postal državljan ZDA in se naslednje leto poročil s Pedrom Knightom, trobentačem v skupini.
Leta 1965 sta tako Cruz kot Knight zapustila skupino, da bi se sama razvejala. Ker pa je Cruzova solo kariera cvetela, medtem ko je Knightova bledila, je prenehal nastopati, da bi postal njen menedžer. Leta 1966 sta Cruz in Tito Puente začela skupaj nastopati za Tico Records in za založbo posnela osem albumov, vključno z "Cuba Y Puerto Rico Son" z Willie Colon in "Serenata Guajira." Nekaj let pozneje je Cruz nastopil v "Hommy", španski različici Who's rock opere "Tommy".
V tem času, s hitro širitvijo svoje slave v glasbeni skupnosti, je Cruz podpisala pogodbo s Fanio, novo založbo, ki ji je bilo usojeno postati najbolj znana založba salsa vseh časov. Na žalost je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja apetit javnosti po salsi začel pojenjati, a Cruz je bil zaposlen s turnejami po latinščini. Amerika, televizijski nastopi in nekaj epizodnih vlog v kinu, leta 1987 pa je prejela svojo zvezdo na hollywoodskem "Walk of Slava."
Ponovni vzpon v devetdesetih letih
Do devetdesetih let prejšnjega stoletja je bila Cruz v poznih 60-ih in 70-ih letih, toda namesto, da bi začela zapuščati svojo kariero, je bila to desetletje, ko je vedno energični Cruz požel nekaj najbolj zadovoljivih nagrad briljantnega muzikala življenje.
Ta priznanja so vključevala nagrade za življenjske dosežke Smithsoniana in Hispanic Heritage Organization, ulične poimenovana po njej v okrožju Calle Ocho v Miamiju, kot tudi priznanje San Francisca, ki je 25. oktober 1997 razglasil za Celia Cruz dan. Odšla je v Belo hišo in prejela nacionalno medaljo za umetnost od predsednika Clintona.
Celia Cruz je bila polna življenja in glasbe, saj je v Santos Suarezu dosegla veliko več, kot si je sanjala kot mlado dekle. Pravzaprav edine velike sanje, ki ji ni uspelo doseči, so bile vrnitev na rodno Kubo, še najboljše pa je kljub vsej slavi in priznanju ostala topla, prijazna in prizemljena.
