Skok v daljino je bil dogodek, vključen v Olimpijske igre v stari Grčiji, čeprav je imela takrat bistveno drugačna pravila. The dolg skok za moške je sodobna olimpijska prireditev od leta 1896, skupaj s skokom v daljino. Vendar je bil zadnji dogodek po olimpijskih igrah 1912 opuščen. Leta 1948 je bil dodan ženski olimpijski skok v daljino. Dogodek se včasih imenuje "skok v širino".
Pravila za opremo in skoke v daljino
Podplat skakalnega čevlja v daljino ima lahko največ 13 milimetrov debeline. Konice so dovoljene.
Vzletno-pristajalna steza mora biti dolga najmanj 40 metrov. Tekmovalci lahko na stezo postavijo kar dve lokacijski oznaki. Skakalčeva najbolj oddaljena točka naprej v stiku z vzletno desko, tj. e., prst skakalčevega čevlja mora biti za sprednjim robom vzletne deske. Sama deska mora biti široka 20 centimetrov in ravna s tlemi. Preobrati niso dovoljeni. Skakalci morajo pristati v peskokopu na pristajalnem območju, ki se lahko razlikuje po širini od 2,75 do 3,0 metra.
Kako merijo skok v daljino?
Skoki v daljino se merijo od prednjega roba vzletne deske do odtisa v pristajalni jami, ki je najbližje vzletišču, ki ga naredi kateri koli del telesa skakalca.
Vsak skok mora biti opravljen v eni minuti od trenutka, ko skakalec stopi na vzletno-pristajalno stezo. Skoki, izvedeni s hrbtnim vetrom ali več kot dva metra na sekundo, se ne štejejo.
Tekmovanje
V finale olimpijskega skoka v daljino se uvrsti 12 tekmovalcev. Rezultati iz kvalifikacij se ne prenesejo v finale.
Vsak finalist opravi tri skoke, nato pa osem najboljših skakalcev prejme še tri poskuse. Zmaga najdaljši posamezen skok v finalu. Če sta dva skakalca izenačena, prejme medaljo skakalec z daljšim drugim najboljšim skokom.
Kompleksnost skoka v daljino
Gledano mimogrede, tekač stoji na začetku vzletno-pristajalne steze, pospeši do vzletne deske in nato skoči, kolikor lahko.
V resnici je skok v daljino eden bolj tehničnih olimpijskih dogodkov. Obstajajo vsaj tri različne tehnike približevanja vzletni plošči, vsaka s svojim položajem roke in telesa. Največji pospešek je dosežen z najdaljšim dovoljenim zaletom (z uporabo celih 40 metrov vzletno-pristajalne steze). Toda več korakov skakalec naredi, težje postane kalibrirati vzlet s sprednjim rob tekačeve vzletne noge čim bližje vodilnemu robu vzletne deske brez obraščanje.
Vsi koraki razen zadnjih dveh so običajno enake dolžine. Predzadnji korak pa je daljši in je zasnovan tako, da zniža težišče tekača. Zadnji korak je krajši od ostalih in je zasnovan tako, da naredi nasprotno, da dvigne težišče skakalčevega telesa čim višje, da začne izvajati sam skok.
Pomemben je tudi položaj rok in rok ter kot skakalčevega telesa v času, ko je skakalec v zraku. Za povečanje skupne razdalje skakalca se uporablja več različnih tehnik, ne da bi skakalec med pristankom padel nazaj.
